V soboto, 15. 2. 2020 bo v Hotelu Triglav Bled in Restavraciji 1906 ponovno potekal dogodek spajanja piva s hrano. Za spremljavo vseh krožnikov bomo poskrbeli v Pivovarni Pelicon. Za namene nostalgije in retrospektive smo iz arhivov izbrskali kolumno, ki smo jo pred leti napisali na enem od prvih vrhunskih pivskih večerov v tej isti restavraciji. Več o dogodku "Pelicon 1906 - Večer spajanja piva & kulinarike" pa najdete na Facebooku.

Prispevek na spletni strani revije Vino, februar 2012.

Bunker, sedaj že bolj znan med bralci revije Vino, sicer pa znan predvsem po odličnih pivih, ljubljanskem zrezku in pečenem krompirčku, ter Restavracija 1906 hotela Triglav Bled, kjer smo priredili 13. nepozabni kulinarični večer revije Vino, morda vam je ostala v spominu tudi po Vodnikovih receptih, oboji skupaj pa so nenadomestljiv sinonim za vrhunsko kulinariko ob vrhunskem pivu. 

Če spomin ne vara, je bilo sedaj že tretjič, ko sta ekipi iz pivnice Bunker iz Nabrežine pri Trstu in Restavracija 1906 hotela Triglav iz Bleda, združili moči in preredili večer spajanja kulinarike in piva. Prvič v Nabrežini in potem dvakrat na Bledu. Z novimi izzivi seveda.

Najprej, ob predstavitvi ekipe, od Marcele, vodje hotela, izvemo, da so zabave s Primorci na Gorenjskem že stara navada, saj je iz Bleda včasih vozil k nam vlak ob »odštekanih« urah. In ravno tako, kot takratni vozni red, je izgledal »odštekano« tudi jedilnik, ki so nam ga pripravili mojstri, kuharji Uroš Štefelin, Jože Godec in Jonatan Zupan z ekipo Restavracije 1906 ter Danijel Lovrečič s svojimi pomagači iz Bunkerja.

Stopili so iz običajnih, varnih okvirjev in želeli pokazati, da gre pivo skupaj tudi z bolj zahtevnimi krožniki – med slednjimi se je Jonatan z dvema predstavil tudi na mednarodnem tekmovanju za svetovno kuharsko prvenstvo v Južni Koreji. Krožniki so bili obilnejši kakor sicer – ravno zaradi pira, kot pivu rečejo na gorenjskem.
S pivom smo uspešno spojili celo inčune, morski krožnik s piranskim brancinom, škampom in škampi v hišnih testeninah, pa odojkova lička z nadevom iz šampinjonov ob peni s tartufi. In, ker smo na gorenjskem, brez divjačine ne gre, zato so kuharji izzivali s hrbtom srne v omaki črnega oreha z bučnimi njoki. Pivo uspešno tudi ob sladici – kavno čokoladni z jagodami.
Opazovali smo kako različne sestavine iz krožnika v pivu poudarijo sladkobo oz. kako se prevladujoči okus v pivu naveže na okus iz krožnika. Pet krožnikov, pet zanimivih in presenetljivo harmoničnih kombinacij. Vse so presenečale, pozitivno, seveda, predvsem pa se je zdelo, da je tudi s pivom mogoče kombinirati čisto vse.

S čim spojili vrhunsko kulinariko?

Westmalle Tripel (9,5% alkohola)
Pivo je delovalo kot nekakšen aperitiv. Servirano v štamperliju na krožniku z ramo ob rami pri hrani, posebej rezervirano za poplaknit inčun. Majhna količina piva za majhen inčun. Skupaj sta se lepo stisnila še bližje in v ustih je zaigralo. Odličen uvod v večer. Seveda naredim požirek tudi brez inčuna. Kakšno stopinjo pretoplo, vendar vseeno pridejo no jezik okusi kvasovk, rahla sadna aroma obdarjena s  pikantnostjo alkohola. Zaznaven je tudi cvetlični okus hmelja, ki lepo izravna preostalo sladkost. Pivo je kljub visoki stopnji alkohola še vedno dovolj lahko in pitno. Pravi Trapist Tripel sfriziran v petdesetih letih prejšnjega stoletja izpod rok meniha Thomasa.

Blanche de Bruxelles (4,5% alkohola) dolguje svojo naravno motnost velikemu deležu pšenice v sestavi. Je zelo pitno in lahko pšenično pivo, brez izrazite arome. Pomanjkanje okusa me je tudi najbolj presenetilo, saj sem pričakoval, da bo podobno svoji komercialno bolj  poznani sestrični Hoegaarden. Pivo je nefiltrirano in ponovno fermentirano v steklenici. Le-tu nastali ogljikov dioksid pripomore k gosti, beli peni in oddaja arome koriandra in citrusov, ki potiho kričijo: »Popij me.« To pa niti ni tako nenavadno, saj sta koriander in pomarančna lupinica pogosti sestavini v belgijskih pšeničnih pivih. V okusu se najde banana, ščepec koriandra, nastrgana pomarančna in limonina lupinica, tu pa tam se prikrade še klinček. Kot pravijo belgijski menihi, če začimbo v pivu z lahka prepoznaš, je le-te preveč. To pivo je nežno, prijetno za poletne dni, prilegel pa se tudi pozimi z govejim tatarjem.

Gouyasse Tradision (6% alkohola)
Na videz in vonj sem spet pričakoval belgijsko pšenično pivo, vendar sem se uštel. Tole je belgijski bledi ale (ale so piva zgornjega vrenja), ki ima tudi nekaj pšeničnega slada. Razvito avgusta 2000 in varjeno kot oda lokalni različici zgodbe o Davidu in Goljatu v vasici Ath, kjer se za vsakoletno parado ljudje ušemijo v kostume velikanov. Zvarek z lepim vonjem tvori zelo okusno pijačo. Rahlo se čuti okus slada, malo pikantnih belgijskih kvasovk, mehak zeliščni okus hmelja z gladko grenkobo, ki se konča z dokaj čistim pookusom. Odlično uravnoteženo pivo, ki se priraste k jeziku in želodčku medtem, ko si utirate pot do dna kozarca.

Tripel Karameliet (8% alkohola)
Iz opisov ter priporočil sem od tega piva pričakoval največ in »možički« se niso motili. Čudovita puhasta, bela pena, ki se ne poleže takoj. Aroma ki izhaja, ti dvigne noge od tal. V vonju se zazna breskve, banane, limonino lupinico, sveže pečen kruh, belgijske kvasovke, pomlad, rože, najbolj dišečo žensko, katero ste povohali to zimo. Okusi so podobni, vendar malo različni. Tu prevladuje sladkost medu, namig jabolka, svež kruh je še vedno tam, rože so še vedno tam in mislim, da je tudi ženska, čeprav vas je medtem zaradi ovohavanja mogoče lopnila po glavi. Lepo pivo, ki se z lahkoto kosa z najboljšimi sloga Tripel.

La Trappe Tripel (8% alkohola)
Edina ne-Belgijka na mizi poleg Slovenke vode. Tale zvarek je nastal na Nizozemskem pri Trapistih. Čeprav sem zasledil, da tale pivovarnica ne spada več med Trapiste s poreklom, so Danijelu obljubili, da La Trappe še vedno spada med Trapiste. Bogata jantarna barva z nečisto belo peno, ki dokaj hitro izgine, diši po cvetlicah in tudi kakšna karamela se prikrade. Okus sledi nosu. Menim, da je slad res lepo v ospredju kot sveže pečen kruh s kandiranim sadjem. Skupaj z nekaj banane in zelišči tvori subtilno začinjeno ozadje. Mogoče je cvetlični med še najboljši opis. Nestandardna belgijska Trapistanka, in zakaj bi bila, ona je Nizozemka. Saj res, jed je bila tudi okusna.

Kasteel Brune (11% alkohola)
Danijelova predstavitev: »Pa tukaj v tej pivi se sliši okus čokolade, pa malo kave, pa se sliši anche jagoda.« In res je! Temno skoraj črno pivo spominja na barvo mahagonija, z vztrajno peno. Aroma spominja na desert, najbolj na čokoladno torto, portovec, fige, čokolado, karamelo. Okus je precej bogat in kompleksen. Res se sliši čokolado, ter namig jagode in kave. Čuti se karamelo in temno sadje, predvsem rozine. Pivo izjemno dobro kontrolira stopnjo alkohola in igra podporno plast. Bolj pitno kot ostala piva z 11% alkohola. Je pravi eksponat z neverjetno uravnoteženostjo, ob kateri boste pozabili, da pijete pivo z visoko alkoholno stopnjo. Zlahka steče po grlu in vam prijazni zlobni škratek kmalu obrača kolesca v drugo smer. Belgijska mojstrovina. To ni Tripel, to je Kvadrupel.

Achel Extra Brune (9,5% alkohola)
Po vseh dvojnih dozah čudovitega piva se tale mala Danijelova šorpreza skriva nekje v nedostopnem spominu. Nalito je temno rjave barve z lepo sivo-belo kremasto peno. V nosu se čuti večinoma temno suho sadje in karamelo. Okus odpre s sladkobo slada in kmalu se začuti tudi temno sadje. Zaključek je rahlo suh in nekoliko kiselkast. Na splošno je to res dobro pivo, ki spada med najboljša belgijska piva, med Trapiste.

Na kratko – doživetje!

Čisto tako je bilo, kot je v velikem intervjuju v lanskem letniku prve številke revije Vino zapisal Jože Rozman. Prijetno, prijazno vzdušje, hotel brez klasičnega receptorskega pulta. Poln nasmejanih obrazov s katerimi smo ob Danijelovh šorprezah skupaj dočakali nov dan.
Zjutraj nas je zbudilo sonce, ki se posijalo skozi balkon hotelske sobe, ene od dvaindvajsetih sob s pogledom na blejsko jezero, ki jih hotel ponuja. Poleg mirne lokacije na kateri se človek lahko resnično oddahne, ponuja tudi veliko aktivnosti in storitev za različne potrebe in interese.
S pogledom na zasnežene Alpe, smo se odpeljali proti Primorski, do naslednjič, ko pridejo spet Gorenjci v Bunker ali Primorci na Bled. Morda pa se vrnemo enkrat z vlakom, kajti hotel stoji v neposredni bližini lokalne železniške postaje.